The Story.

— based on a story by Senaid Begović

Once upon a time there was a princess. She was the most beautiful princess in all the kingdoms. Not only was she beautiful, but she was also smart and spent all of her time reading in the castle’s library.

When the time came, her father decided to find her a husband. He loved his daughter dearly and wanted her to be happy. So one day he asked her: ‘My dear, I want you to have everything you ever wanted. What kind of man do you want as your husband?’

She thought for a while. Then she said: ‘I don’t care for looks or quests or bravery. But what I desire is a clever man with wit and knowledge of the world. And who is smarter than the one who speaks the most languages of them all?’

The king was very satisfied with her answer. He sent word to all corners of the world, heralding that his daughter will marry the one man who can speak the most languages.
Many and more suitors came from all kingdoms. They were scholars and writers and poets and teachers and everything else.

There was a man who spoke 15 languages.

She wasn’t impressed.

Then came a man who spoke 45 languages. She still wasn’t impressed.

The men kept coming, and she refused them all.

Finally, one suitor remained. He was quiet with smart eyes, and he was handsome as well. It was rumored that he could be “the one”. He spoke 153 languages fluently . 153! For the princess, it was love at first sight. He told her about his travels and she told him about her books. They talked for three days straight. On the fourth day, he asked her for her hand in marriage.

She said: ‘No.’

She told him: ‘There are thousands and thousands of languages in the world and I want them all! You’re not enough!’

Hurt and confused, he stood up while his body filled with rage. In a single moment of madness he took a knife…

…and cut off her tongue.

That is how the princess finally learned that the first and last language of the world will always be – silence.

Advertisements

Sarajevo 1.0.

Mineva prvi teden moje selitve v Sarajevo. Vtisi so….zlo pozitivni:). Ubistvu se mi zdi kar bizarno, kako domače se počutim. Mogoče je vsa ta avstro-ogrska arhitektura v centru, ki zelo spominja na Ljubljano ali to, da mi jezik ne dela problemov (razen če padem preveč v pogovor, uporabim namesto njihovega ‘u biti’ naš ‘v bistvu’, kar se njim sliši kot umor-ubijstvo in me potem par minut čudno gledajo). šljivovica in to

Ljudje so izjemno prijazni, vsak ti pomaga, če le lahko. Ko seliš stvari pridejo sosedje, se predstavijo in vprašajo, če rabiš pomoč. Vsak te vpraša od kod si, kaj počneš in ti pove, da ti bo v Sarajevu super. V stanovanju sem od srede in že poznam spodnje in zgornje sosede, kar je več, kot lahko rečem za katerikoli flet v Lj. Pa vsi pravjo, da nam je blo najbolš, dokler smo bli skupna država:).

Cene…so nizke. Načeloma je vse številčno enako kot pri nas – npr. stanovanje me na mesec pride 400 mark, v slo bi to bilo 400 eur, razlika je seveda v tem, da je marka=pol evra. To velja za stanovanja, stroške, restavracije, cigarete, lokale in še kej. Pivo je povprečno 1,5 eur, medtem ko je kava med 1,0 in 1,3 eur – logičen zaključek, da se potem vedno pije pivo :). Hrana v trgovini, kozmetika in tehnika so tam nekje, kot pri nas. Kakšna stvar ceneje, kakšna dražja. Kako pridejo čez mesec s povprečno plačo 250-300 eur, ne vem.

Ful je potepuških psov. Ful. Res ogromn.

Nočnega življenja mi še ni uspel sprobat, ker sem zbolela takoj taprvi vikend. Tako že tri dni uživam v osami svojga stanovanja (ki je kar prevelik za eno osebo), od tega dan in pol brez interneta (za čimer stoji taka pregovorna zgodba o balkanskem poslovanju in neupoštevanju uporabniške izkušnje, ampak o tem kdaj drugič). Do centra/faksa imam 15-20 minut, kar se vseeno smatra za center. S tem, da jih moram za nazaj dodati še vsaj 10, saj moram konkretno v hrib. (Tolažim se, da mi bo rit hvaležna.) Pridna sm in se učim kuhat samo za eno osebo in posodo pomivam sproti (vsi, ki ste kdaj živeli z mano, veste, da je to res čudn).

Da pa ne bo vse sam fino in super, so me na faksu razveselili z novico, da imamo predavanja tudi ob sobotah in nedeljah. (…we’ll see about that.)

2013-09-24 18.21.46Bodi dovolj za prvič. 🙂

Lepo bodte,
a.*

vmesna.

kr na faks. že spet. in to kr v ljubljani. čeprov sm skooz govorila, da ne več in da sam še diplomiram in da ne. ne grem. mogoče v tujino. ampak tuki ne. no ja..
potem, ko razmisliš, da službe (še) ni, pa tudi če je, je dandanes preko študenta, pač moraš neki ukrent. očitno rabiš status, pejt nazaj na faks. (don’t get me wrong, nič nimam proti študentskemu delu. brez njega bi lahko spakirala že leta nazaj in se skrila materi pod krilo. ne, ne bi šlo.)
očitno sm padla v to, post-diplomsko depresijo. diplomiral si, kaj pa zdaj? pošiljat prošnje in upat na najbolš. pa it še mal na faks.
zraven se mi vrti ta komad:


appropriate, don’t you think?

no, pa sej ni vse tko sivo.

1. dobila sem mesto v ateljeju in v sredo se Robert (šivalni stroj, op.a.), vse krpice, fršlusi in cvirni selijo v tobačno. mislim, da jim bo pri tininih žagah in deskah ful lepo. pa men tud. pa še bliz faksa je. (danes kr skos neki o tem faksu…)

2. projektov ful. fotke za obdelat, materi predelat oblačila, plani za nove majice, torbe in etuije, darila za rojstne dni, pinhole kamerce, tiskanje itd. ni da ni.

3. sicer že stara stvar, but it makes me very happy:
na Model Group-u so na Larinem profilu objavili moje fotke!

aja, če pa kdo rabi kakšna manjša šiviljska popravila, let me know! nardim skor đabe;)

lepo bodte,

a*

Barvna blokada.

Colour blocking je v osnovi modni trend.  V moji diplomski predstavljen malo drugače – s projekcijami.

Ja, ratal je. Oddala sm diplomsko. Končno 😀

Obleke: Katja Kuhar, Eva Jančar Kalan in Ema Salčinovič
Model: Lara U. (Model Group)
Frizura: Saška Zrimšek
MUA: Urša Vrbančič
Somentor, asistent, podpornik in še kej: Uroš Abram

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Zdej pa..v lov za službo. Če kdo kej ve, please let me know.

lepo bodte, a.

ojoj.

22.5. 2011, zadnji post. res sm resna za pisanje…za popizdit. mogoč bo boljš, ampak nč ne obljubm:)

za mano je precej divji teden.
najprej je blo fotkanje za diplomsko. oziroma organizacija le-tega, kar je pomenilo izkoristit vse ljudi, ki jih poznam (še enkrat hvala hvala hvala vsem, sej veste kdo ste:)), zbujanje ob 6ih zjutraj (kar mi res ni v navadi) zaradi adrenalina in živcev, sto tisoč klicev, preverjanj in dogovarjanj. iskanj, kako zadevo izpeljat. rešit 6 kriz dnevno. v sredo ob 18. uri še vedno ne bit ziher, da bo vse skupaj šlo čez naslednji dan. stresno.

kljub temu, super izkušnja. dokaz sami sebi, da lahko. (še enkrat, brez mojih super čudovitih prijateljev, ne bi šlo. in se vam bom zahvaljevala še en mesec. vsaj.) super ekipa, ki je stala za mano. modelka, ki me vedno znova preseneti, ko se postavi pred moj fotič. ker je čist huda, js jo pa poznam že od malega in včasih to kar spregledam.
frizerka, ki mi je med ljubšimi osebami na tem svetu in me je v četrtek pustila z odprtimi usti. ker drugače ni frizerka, ampak tko mal striže in barva, priložnostno. z amazing talentom, ki je presenetil celo njo samo. in jo gledat, kako je kar žarela med lasnicami in lakom za lase, priceless. ker ja, to je to. dat ljudem priložnost, da se dokažejo. in odkrijejo. najboljši filing.
moj dragi ne-mentor, ki me konstantno uči. in me zraven spravlja ob živce:). nikoli ne pusti, da bi bla z malim zadovoljna. in me zna pripravit do tega, da stisnem, ko že ne morem več.

Image

in potem je bil tresk. in n’toko in beatmyth, ki so točno to, kar želim od muzike. 22.3. majo v gromki release party ob novi plati. jaja, tam bomo, ni druge.

v petek delat, poslušat 3 komade repetitorja, ki so bli, kot vedno, super, vmes obupat nad mojimi gostilniškimi šihti in nočnimi izmenami, se sprijaznt in z meni ljubimi ljudmi it v k4 na ilegalce. ki so se spet izkazal. ampak ne headliner, ampak oni. super žur.

pol pa še mal delat, pa je konc vikenda. pa me čaka še en pester teden. šihti, pucanje ostankov iz faksa (seminarska, y u no write yourself?!), postprodukcija četrtkovih fotografij, asistiranje pri uroševem fotkanju itd.

ampak mi sede. tko kot sončni dnevi in tole:

lepo bodte,

a*